Bilo je davnega leta 1970 in nekaj čez, ko se je moj oče, Anton Es, takrat še znotraj Ministrstva za notranje zadeve v SRS, začel aktivno ukvarjati s šolanjem psov vodičev slepih. To izjemno specifično in strokovno znanje je v tistih časih črpal iz lastnih izkušenj kot inštruktor in vodja specialne enote v takratni “Pasji šoli” v Podutiku, ki je bila del Policijske Akademije MNZ.

Anton Es je s svojim delom in strokovnim znanjem doprinesel izjemne zasluge za razvoj in napredek uporabnega znanja o kinologiji, tako v policiji, vojski, športni kinologiji, gorski reševalni službi, predvsem pa v socialnih programih šolanja (psi vodiči slepih, psi asistenti za osebe s posebnimi potrebami) v Sloveniji, predvsem pa v tujini, kjer so tovrstno znanje izjemno cenili in upoštevali. 

Ključno pa je seveda bilo, da je znal Anton Es vso to znanje uporabiti v praksi. Kvaliteta izšolanih psov vodičev slepih je bila izjemna to te mere, da so na podlagi njegovih dosežkov v praksi že v prejšnjem tisočletju v Avstriji sprejeli zakon, ki določa standarde, kaj vse mora in lahko doseže pes vodičev slepih. S tem se je kvaliteta življenja slepih oseb v Avstriji dvignila na povsem drug nivo, katerega si ljudje, ki vidimo, sploh ne znamo predstavljati.

Delo s slepimi osebami mi je odprlo povsem drugačno perspektivo o tem kaj resnično pomeni pomagati na pravi način in po tem principu deluje Zavod ESCOMA tudi na ostalih podrčjih.

»Oseba, ki je resnično v stiski, nikoli ne prosi za denar, saj jo je preveč sram. Kdor resnično potrebuje pomoč in želi rešiti svoje težave bo prosil za znanje in iskal priložnost, da z delom in osebno rastjo ustvari pogoje za srečnejši jutri.«